»Lepa je, čista je, ni z agresijo zaznamovana, je naša, obesili smo jo v krvi, zgodovina je tako hotela, da smo jo sestavili na hitro. Naj plapola tisočletja in naj oznanja vse naše skupne uspehe.«.
V drugem vikendu aprila 2022, je potekal Spomladansko kmetijski sejem v Komendi, kjer smo tudi mi razstavili naše unikatne proizvode in jih predstavili obiskovalcem.
Naš razstavni prostor sta obiskala tudi mag. Matej Tonin in dr. Aleksandra Pivec. S posebno pozornostjo sta si ogledala naše inovativne vrtljive drogove za zastave. Navdušena sta bila nad našo unikatno rešitvijo, da bodo sedaj lahko tudi javne ustanove imele nosilce pod katerimi ne bo grdih madežev. Predstavljena jima je bila tudi možnost postavitve identitetnih obeležij (grbi, emblemi itd.) na nosilce za zastave.
Velja prepričanje, da v kolikor se hočemo poistovetiti z osnovnim državnim simbolom in sicer zastavo, mora biti le ta dostojno nameščena in vzdrževana. Za zavednost in domoljubje je v prvi vrsti potrebno poskrbeti za tehnična sredstva, ki bodo najvišjemu državnemu simbolu resnično dala pravi pomen. Prav tam kjer naj bi se privzgajalo domovinsko zavest pa resnično ne gre najboljše.
Ne le z vihranjem zastav na športnih prireditvah, ampak tudi z nameščanjem zastav na pročelja zgradb, se da razbrati spodobnost državnih in lokalnih ustanov oziroma vljudnost in častnost njihovih predstavnikov. Svobodno vihranje zastav pa je vse preredko, in le na nekaterih zgradbah izkazuje domovinsko pripadnost in zavednost, da živimo v samostojni, demokratični državi Republiki Sloveniji. Tej v čast in ponos pa naj bi bila zvestoba prav vsakega državljana Republike Slovenije.
Nameščanje zastav naj bi izražalo ponos in zanos naroda. Trenutno stanje pa po večini odraža ravno nasprotno. Zastave so tudi na državnih in občinskih zgradbah zavite, fasade pod nosilci pa umazane. Še hujše pa je, da vrtci, šole in fakultete z nameščanjem evropskih, državnih, občinskih, celo svojih šolskih in fakultetnih zastav, prav malo oziroma slabo učencem in študentom privzgajajo kakršno koli pripadnost. Le kako se bo otrok, ki hodi mimo zavite in strgane zastave in nosilca zastave, ki pušča umazane sledi na fasadi odločil za domoljubno pripadnost? Saj mu je niti učitelj, niti profesor ob taki neprimerni tehnični opremi ne moreta privzgojiti.
Skrb zbujajoče je opazovati neskrbno obešene in od vetra zavite zastave ter madeže na fasadi zaradi uporabe po večini »uniformiranega dizajna« nosilcev zastav. Ta dizajn sestavljajo ena oziroma tri kratke cevi, pod kotom privarjene na pravokotno bazo iz pločevine. Državljanom večinoma take »dekoracije fasade« v obliki “najbolj množične državne izpostave” kot jo predpisuje država, prizadenejo njihov ugled, prinašajo pa tudi stroške, ki jih povzroča ta »uniformiran dizajn« nosilca.
Kulturna in domoljubna zavest posameznega državljana se kaže v za praznike izobešeni zastavi na svoji stavbi. Predvsem pa so jo dolžni izobesiti predstavniki institucij, ne glede na njihovo velikost in pomembnost. Prav ti morajo skrbeti, da ne bo zastava kot (mokra) cunja navita na palici visela in ne služila svojemu namenu. Pripadnost in zvestoba naroda pa se izraža tudi s ponosnim nameščanjem zastave na solidno razvit in identitetno zasnovan element na fasadi. Nujno je potrebno zagotoviti tehnično rešitev, da nas ne bo sram otrokom pokazati na zastavo in se ji prikloniti.
Naj zastave ponosno vihrajo tudi iz naših domov in institucij in ne zgolj na športnih prireditvah!
